Ortoreksija - ko zdravo prehranjevanje postane obsedenost!

14. september 2018 2645

Ortoreksija je ena mlajših in manj poznanih motenj hranjenja, ki paje v svetu in tudi pri nas v porastu. A kaj ortoreksija sploh je, kakšni so vzroki zanjo, kako do nje pride in ali se jo tudi zdravi, smo povprašali asist. dr. Karin Sernec, dr. med., vodjo enote za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Ortoreksija ali ortoreksija nervoza je motnja hranjenja, ki jo je prvi definiral zdravnik dr. Steve Bratmam leta 1996. Gre za obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano.

Kot poudarja dr. Sernec, pa le zdrav način prehranjevanja in povečana pozornost pri izboru in nakupu živil ni tudi ortoreksija. Pri slednji gre namreč »za štiriindvajseturno preokupacijo s hrano, ki ji je prilagojeno celotno življenje posameznika, saj ta nenehno razmišlja o tem, kaj bo jedel, kdaj, kako in kje. Predvsem pa ga zanima, kakšna je hrana, ki jo uživa, in ali je ta zares neoporečna.«

Vzroki, ki privedejo do ortoreksije

Dr. Sernec navaja, da vzroke za motnje hranjenja, v sklopu katerih je tudi ortoreksija, lahko razdelimo na tri velike skupine - prva skupina so biološko-genetski vzroki, druga socio-kulturni vzroki, tretja pa družinski vzroki. Obenem so ji bolj podvrženi posamezniki, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, so storilnostno naravnani, pridni in čutijo veliko potrebo po pohvali iz okolice. Hkrati so tudi izrazito negotovi, imajo slabo samopodobo in tudi pomanjkanje samospoštovanja. Sicer pa za ortoreksijo lahko zbolijo tako ženske kot tudi moški iz urbanega ali neurbanega okolja.

Po izkušnjah dr. Sernec pa ortoreksija običajno ni prva motnja, za katero oseba zboli, saj je veliko bolnikov z ortoreksijo že v adolescenci ali proti koncu otroštva imelo prepoznane ali neprepoznane simptome drugih oblik motenj hranjenja.

Potek bolezni

Dr. Sernec pravi, da tako kot vsaka motnja hranjenja, tudi ortoreksija poteka v dveh fazah. »Prva faza so t. i. medeni meseci, ki lahko trajajo več let, v tem obdobju je bolezenska korist večja od bolezenske škode. Posamezniku namreč naraste samozavest, občutek ima, da obvlada svoje življenje ter da o nečem odloča in se zato tudi počuti bolje. Boljše počutje vpliva tudi na druga področja njegovega življenja, zato so boljši njegovi medosebni odnosi, osebi pa gre bolje tudi v šoli, na fakulteti oziroma v službi.« Na svoj izjemno zdrav način prehranjevanja so tako zelo ponosni, da poskušajo v to, da bi se jim pri tem pridružili, prepričati tudi svoje bližnje. Seveda se s časom njihovo zdravstveno stanje slabša, vztrajno pa jim pada tudi teža, saj s svojega jedilnika izločajo vse več hranil. »A le manjši delež posameznikov z ortoreksijo se v prvi fazi bolezni ozdravi samih od sebe, večji delež pa jih preide v drugo fazo bolezni, t. i. fazo dekompenzacije, kjer je bolezenska škoda večja od bolezenske koristi. V tej fazi prizadeti izgubi nadzor nad svojimi simptomi, nad tem, koliko je pojedel, kaj še sme jesti in si posledično tudi ne dovoli več prav veliko jesti. Občutki groze, jeze, sramu in krivde so tako močni, da uživajo le še doma pridelano hrano, saj le za to vedo, da je neoporečna. Prav zato so tudi izrazito podhranjeni in se ukvarjajo le še s hrano. Upade tudi njihova uspešnost in ne zmorejo več zadovoljiti potrebe po perfekcionizmu,« razlaga dr. Sernec. Zato v tej fazi posameznik, ki trpi za ortoreksijo, ne zmore več opravljati ne službenih, ne študijskih obveznosti, socialnih stikov nima več, saj za to nima ne časa, ne energije, poslabšajo pa se tudi partnerski odnosi. »Pogosto se v tej fazi pojavijo tudi depresija, anksiozne motnje, napadi tesnobe in še kaj. Zato v tem obdobju posamezniki, ki trpijo za ortoreksijo, najpogosteje poiščejo pomoč,« doda dr. Sernec.

Zdravljenje

Zdravljenje ortoreksije je, kot tudi sam potek bolezni, dolgotrajno, pravi dr. Sernec. »V povprečju mine vsaj šest let, preden človek poišče strokovno pomoč, prav tako dolgo pa običajno traja tudi samo zdravljenje.« Ker prizadeti v začetku svojega vedenja ne vidi kot težavnega, ga pa kot takega zaznajo njegovi bližnji, je dobro, da so prav oni tisti, ki se z njim pogovorijo in prijazno, a odločno argumentirajo svoja opažanja ter mu ponudijo pomoč. če se stanje ne izboljša, pa je seveda potrebno poiskati tudi strokovno pomoč. »Najbolj učinkovit način zdravljenja je še vedno psihoterapevtsko zdravljenje. V prvi fazi se uporablja vedenjsko kognitivno psihoterapijo, ki pomaga prizadetemu obvladovati simptome bolezni, in sicer se mu v tem primeru pomaga, da začne jesti ustrezno, uravnoteženo hrano. V drugi fazi zdravljenja se uporablja dinamsko analitsko psihoterapijo, kjer se skupaj s pacientom išče vzroke, ki so pripeljali do te motnje. Bistveno je, da se skozi terapijo spremeni pacientov čustven naboj in odziv do vzrokov, saj ko ni več močnega, čustvenega odziva nanje, tudi simptomi niso več potrebni. Opisani zunanji simptomi, vezani na hrano, so sicer prisotni zato, da lajšajo notranjo, globoko čustveno bolečino pri posamezniku,« zaključi dr. Sernec.